opazujem očeta ki strga z okvirja plast medu
v takšnih trenutkih ne verjamem v odhajanje in izgorevanje v nič

pripovedujeva si o vaseh zalitih z vodo o jezovih in jezerih
ki v sebi skrivajo Atlantide vaških poti kapelic kjer se zdaj vse
dogaja v vodnem kisiku

ribe puščajo korenine cvetó in delajo plodove
kmetje pa črpajo vodo iz vodnjakov veter spravljajo zemljo imajo vlažne dlani sprijete lase
v prsih razvite škrge babice opozarjajo blede otroke pred tolmuni zraka ki vlečejo k dnu

pozimi pa Bog seka luknjo v nebo ledu prižiga zvezde čisti svoje luske


[Iz poljščine prevedel Peter Kuhar]